Krivičen sloves o krvoločnosti

napisala: Julijana Bavčar

članek izšel v: Delo in dom, 03.11.2010 http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Delo+in+dom

Fotografije v izvirniku Petra Sladek in Uroš Hočevar

Past je videti kot napol odprta školjka, ki privablja žuželke z dolgimi trepalnicami ob robovih in lesketom nektarjevih kapljic na pordeli površini. Nič čudnega, da je rastlina dobila ime venerina muholovka po boginji ljubezni Veneri. In ta ni zadovoljna z vsakršno žrtvijo – v past preoblikovana listna ploskev se ne zapre, ce se po njej sprehodi uboga vinska mušica ali debela mesarska muha, za tiste vmes pa ni rešitve. V čem je skrivnost izbire, nam je razložila Petra Sladek, absolventka biologije, zbirateljica rastlinskih redkosti in navdušena gojiteljica mesojedih rastlin, ki je tudi avtorica vecine bližinskih fotografij v tokratnem prispevku.

Na vsaki polovici v notranjost zapognjene listne ploskve, ki se je preobrazila v past, so tri tanke dlacice, ki delujejo kot senzor in stikalo. Ce se živalica dotakne le ene, morda dveh, to pomeni, da je plen premajhen, in past se ne premakne. Ce dotik zazna vseh šest, se prav tako nic ne zgodi, saj je to znamenje, da je žuželka prevelika in bi lahko past med poskusom rešitve poškodovala. Rastlina lahko namrec vsako past zapre in uporabi le dvakrat, potem ta odmre. Pri tistih primerih vmes se ploskvi bliskovito skleneta, v le šestdesetinki sekunde. Ceprav se je muholovk tudi zaradi filmskih grozljivk, ki so se navdihovale pri njihovih »celjustih«, oprijel sloves požrešnih rastlin, v naravi cez poletje zlahka shajajo z eno samo použito muho na mesec, pravi sogovornica. Na mesojedi nacin prehranjevanja so se namrec prilagodile zgolj zaradi izredno skopih razmer, v katerih rastejo v naravi.

Preživijo tudi brez živalske hrane

V okoljih, v katerih je zelo malo hranljivih snovi, predvsem dušika in mikroelementov, lahko rastline preživijo le na dva nacina: ali postanejo zelo skromne, podobno kot na primer šaši, ali pa si življenjske razmere izboljšajo tako, da same poskrbijo za hranila in postanejo žužkojede, pripoveduje Petra Sladek. Na drugi nacin se je prilagodilo precej rastlin na razlicnih koncih planeta – s skupnim imenom jim pravimo mesojedke – in muholovke so le ene med njimi. Brez žuželk bi lahko preživele tudi vse življenje, a tiste, ki jim uspe priti do plena, rastejo veliko hitreje in lepše cvetijo. Znacilna rastlišca so predvsem barja, mezišca, predeli v hribovitem svetu, kjer voda mezi cez skalno podlago in z nje odnaša hranila, in razlicna odmocja v deževnih gozdovih. Vse potrebujejo veliko vode, posebnost je le portugalski drozofil (Drosophilum lusitanicum), ki raste v suhem sredozemskem podnebju na neapnencastem grušcu.

Ker laikom znanstvena klasifikacija mesojedk ne pove veliko – povzemimo le, da so si lahko zelo nesorodne, saj približno 400 rastlin sodi v pet razlicnih botanicnih družin in znotraj njih v vec rodov –, bomo glavno pozornost posvetili razporeditvi po tem, kako si lovijo plen.

Aktivne pasti

Da bi izboljšale svojo prehrano, morajo mesojede rastline žuželke privabiti, jih ujeti, ubiti in prebaviti. Privabijo jih z barvo, obliko, nektarjem in vonjem. Pasti, v vecini primerov gre za preoblikovan del lista, v katere se ujame plen, so aktivne (se premikajo) ali pasivne (mirujejo). Plen se, odvisno od tipa pasti, lahko utopi ali pa ga pokoncajo na razlicne kemicne nacine, potem pa ga prebavijo s prebavnimi encimi.

Najbolj znana mesojedka z aktivno pastjo je muholovka (Dionaea muscipula), ki izvira Severne Amerike. Ko se past kot školjka zapre, potrebuje do dve uri, da se povsem stisne, in kak dan, da prebavi žuželkine sokove. Potem se odpre in veter ali dežne kaplje odstranijo mrtvo živalico. Gojitelji mesojedk naj se ne dotikajo pasti in naj jih zašcitijo pred kapljicami vode, saj bi jih oboje po nepotrebnem sprožilo in bi kmalu odmrle, je opozorila sogovornica. Tudi mesojedke iz skupine rosik (Drosera), katerih listne ploskve so pokrite z dlacicami, imajo aktivne pasti. Na vsaki dlacici je kapljica lepljive tekocine. Ko se žuželka prilepi na list, se ta zacne pripogibati in se pocasi povsem ovije okrog žrtve.

Pasivne pasti

Pasivne pasti pri mesojedkah so lahko lepljive kapljice na listni površini ali dlacicah (pri skupini rosik in mastnic), najpogosteje pa gre za nekakšne vrcke s pokrovckom. Njihova velikost in oblika se lahko glede na vrsto zelo razlikujeta. Spodnji del vrcka vsebuje tekocino, ki žuželko omrtvici, pozneje pa se tu zacno izlocati rastlinski prebavni sokovi. Žuželka, ki jo privabi nektar ob robu, zdrkne v globino zaradi dlacic, ki so zapognjene v ustje, in ji onemogocajo, da bi splezala nazaj. In res, ce s prstom podrsamo po robu, se lahko prepricamo, da se da žametu podobno površino gladiti le navzdol. Cetudi bi po imenu morda sklepali nasprotno, v pasivnih pasteh pri mesojedkah konca veliko vec plena kot denimo pri muholovkah, opozori gostiteljica in podolgem prereže cevast vrcek pri saraceniji, v katerem se je cez poletje nabralo skoraj za ped ostankov žuželk.

Tri skupine mesojedk z vrcki – s skupnim imenom vrcnice – prihajajo z razlicnih koncev sveta in si niso med seboj v nikakršnem sorodu. Številen je rod malajskih vrcnic (Nepenthes), ki rastejo od jugovzhodne Azije do Madagaskarja in Avstralije. Vse so tropske ovijalke, pri katerih je vrcek iz preobražene vitice na koncu lista. Vrcki iste rastline so lahko pri tleh drugacne oblike in barve kot pri vrhu, ker privabljajo razlicen plen. V tistih pri vrsti Nephentes rajah, ki vsebujejo do pet litrov tekocine, so našli utopljene celo manjše sesalce. Da cloveška iznajdljivost pri iskanju prijetne omame nima meja, pa prica obred domacinov, ki se opijajo s halucinogeno vsebino vrckov mesojedk iz tega rodu, pripoveduje Petra.

Edina obstojeca predstavnica povsem locene družine, vrcnica iz Albanyja (Cephalotus follicularis), prihaja iz zahodne Avstralije. Raste na bolj suhih delih šotnih barij, do nekaj centimetrov veliki vrcki na koncu listov pa se razvijejo ravno v casu množicnega pojava žuželk.

Ceprav so predstavnice iste družine, so vrcnice, ki izvirajo z obeh ameriških celin, zelo raznolike. Kobrine lilije (Darlingtonia californica) rastejo ob potokih, ki izvirajo ob vznožju ledenikov, zato so njihove korenine navajene na hlad, nadzemni del pa je prilagojen tudi na temperature nad 30  ºC. Gojene pri nas ponekod prezimijo na prostem, v hudi poletni vrocini pa lahko koreninam pomagamo tako, da substrat hladimo z ledom. Vrste iz rodu mocvirskih vrcnic (Heliamphora) uspevajo visoko na planotah med Gvajano in Venezuelo, kjer pade najvec dežja na Zemlji, ki sproti izpira podlago. Nekatere olesenijo in zrastejo do vec metrov visoko. Za saracenije, ki izvirajo z vzhodnega dela Severne Amerike, pa je znacilno, da imajo poseben cvet in pogosto zelo barvite vrcke. Nekatere se dobro obnesejo tudi kot gojene rastline.

Namigi za začetnike

Kdor bo v vrtnih trgovinah povpraševal po mesojedkah, bo po Petrinih besedah najpogosteje naletel na muholovke ali razlicice saracenij, ki jih prodajajo pod enotnim tržnim imenom Saracenia mix. Vcasih ni mogoce ugotoviti, za katero vrsto ali križanca gre. Za zacetnike so primerne tudi rosike (Drosera), denimo kapska (D. capensis), ki ima dolge ozke liste z rdecimi laski in rožnato cveti, deljenolistna vilicasta (D. binata forma multifida), ki zraste precej visoko, ali žlicasta (D. spatulata) rozetaste oblike, ki prekrije velike površine in se rada sama zaseje. Najdražje so ponavadi obešanke s križancem malajske vrcnice Nephentes alata. Za klimo v stanovanju sta najprimernejši kapska ali žlicasta rosika.

Kakršnokoli mesojedko si omislite, ji ne lovite muh – priboljšek si bo že sama ujela. Da bi dobro uspevala, ji preskrbite le substrat, ki dobro zadržuje vodo in ne vsebuje hranil. Petra Sladek priporoca šoto, ki ji sama, odvisno od vrste rastline, primeša perlit, spran kremencev pesek ali glinopor. Nekatere vrste dobro uspevajo v šotnem mahu. Vse brez izjeme potrebujejo mehko vodo brez kalcija, najbolje se obnese deževnica. Od konca aprila do srede oktobra so lahko na prostem, potrebujejo veliko svetlobe, le poleti jih je dobro zašcititi pred mocnim opoldanskim soncem. V povprecju prenesejo velik temperaturni razpon, najbolj jim prijajo velika dnevna nihanja jeseni in spomladi. V našem podnebju lahko prezimijo na prostem predvsem mesojedke, ki v Sloveniji rastejo kot avtohtone rastline, in vrste iz podobnih klimatskih razmer.

Avtohtone slovenske mesojedke

Vse mesojedke, ki so pri nas avtohtone, so zašcitene in jih je zaradi redkih in ogroženih rastišc prepovedano nabirati. Med najbolj znanimi so dolgolistna (D. anglica), okroglolistna rosika (D. rotundifolia) in srednja rosika (D. intermedia). Rastejo predvsem na barjih s šotno podlago, kakršna so še ohranjena na Pohorju, pa tudi drugje po Sloveniji. Predstavnici rodu mastnic, ki uspevajo na vedno vlažnem kamnitem terenu, sta alpska in navadna mastnica (Pinguicula alpina in P. vulgaris). Alpska ima nežen bel cvet, redkejša navadna pa vijolicastega.

Da so ljudje nekdaj dobro poznali lastnosti domacih mesojedih rastlin, pricata tradicio­nalna nacina uporabe njunih listov. Listi mastnice, ki so jih dodali mleku, so delovali kot sirilo, listice rosik pa so zaradi antibioticnih ucinkovin kot obliž polagali na ureznine.

Prijazne do opraševalk

Prehranjevalne navade niso edino, kar vas bo pritegnilo pri mesojedkah. Ce jim boste zagotovili prijazne rastne razmere, bodo tudi v lonckih cvetele. Saj res, le kdo jih oprašuje, ce so žuželke njihov plen? Veliko vrst privablja za opraševalke drugacne žuželke kot za hrano, razloži Petra. Muholovka denimo lovi muhe, tudi kako hudo južino, oprašujejo pa jo drobne samotarske cebele, ki niso v nevarnosti tudi zato, ker rastlina požene cvetove na dolgih steblih dalec od pasti. Prav nenavadno pa je prilagojena oblika cveta pri saraceniji, ki v vrcke lovi enake žuželke, kot jo oprašujejo. Ce prileti cebela, osa ali muha, ji dodatno zašcito na dnu pod prašniki zagotavlja preobražen del pestica, podoben narobe obrnjenemu dežniku.

Nazaj na vrh / Back to top

Domov / Home