napisala Petra

Kaj je epifit? Epifiti ali priraslike po slovensko, so rastline, ki rastejo na drugih rastlinah. Omela na primer ni epifit, ampak parazit, saj iz gostiteljskega drevesa srka vodo in hranilne snovi. Paraziti so torej z gostiteljskim drevesom (ali grmom) povezani, jim ‘kradejo' hranilne snovi. Epifiti pa zgolj ‘čepijo' na vejah gostiteljskih dreves. Večina epifitov prihaja iz tropskih deževnih gozdov, gozdov z visokimi drevesi, ki do gozdnih tal spustijo le malo svetlobe (le 1-2% svetlobe, ki jo prejemajo krošnje). Tu tudi najdemo odgovor zakaj so nekatere rastline epifiti – zato, da sploh lahko pridejo do svetlobe.

Življenje v drevesnih krošnjah ni lahko. Vode je običajno v deževnih gozdovih dovolj, a kaj, ko vsa hito odteče. Zemlja pa tudi ‘ne raste na drevesih', ali pač? Ker ni stika s tlemi tudi hranilnih snovi in mineralov ni veliko.

KAJ JE EPIFIT ?

Pustimo za trenutek težave epifitov in poglejmo kdo sploh so ti epifiti. Med vsemi nenavadnimi oblikami rastlinskega življenja se bomo tudi pri izdelavi lastnega epifitskega drevesa srečali predvsem s predstavniki družin bromelijevk (Bromeliaceae), orhidej (Orchidaceae), kaktusovk (Cactaceae) in praproti (Pteridophyta). Vendar to še zdalec ni vse – znastveniki vedo povedati, da premorejo tropi največjo raznolikost živih bitij na planetu; ocenjujejo tudi, da je vecina živih bitij v tropih vezana na ekosisteme v krošnjah dreves – ekosisteme, ki obstajajo v precejšnji meri prav z in zaradi epifitov. Torej, epifitskih rastlin je še veliko več, mnoge so izjemno nenavadne za nas opazovalce z drugega konca Zemlje. A namen tega prispevka ni podrobno naštevanje čudovite raznolikosti iz krošenj tropskih dreves.

Poglejmo si primere kako predstavniki naštetih štirih rastlinskih skupin rešujejo pomanjkanje vode, zemlje in hranilnih snovi.

Bromelijevke (Bromeliaceae) v naravi najdemo v Južni in Srednji Ameriki. Epifitske bromelijevke (npr. rodove Vriesea, Aechmea ) ločimo od njihovih talnih sorodnic (npr. rodovi Dyckia, Puya) najprej po tem, da imajo epifitske liste postavljene v nekakšen vrč – če Vriesea obrnemo, bo iz vrca stekla voda. Talne vrste takega vrča nimajo. Vrč je torej shramba vode za tistih nekaj ur, dni ali celo tednov, ko ni dežja. Kaj pa hranilne snovi? V vrce padajo listi z dreves, ki jih mikrobi razgradijo v hranilno 'juho'. V vrce zahajajo tudi razlicne živali, od komarjev do žabic (žabice za strupene puščice), ki vrčke uporabljajo za jaslice – v vsak vrček samček odnese enega paglavca, samicka ga pa hodi hranit z neoplojenimi jajci. Vrčki so tako bogati s življenjem da vanje zrastejo tudi stebelca epifitskih mesojedk iz rodu mešink (Utricularia) in jih uporabljajo za svoja lovišča. Rastlina vodo vsrkava skozi posebne strukture na zgornji strani listnih baz. Kot povsod tudi med bromelijevkami obstajajo ekstremneži, tu jim pravimo aerofiti – rastline, ki na videz živijo od zraka. Aerofiti so na primer predstavniki rodov Cryptanthus in nekatere Tillandsia. To so rastline, ki korenine rabijeo dejansko samo za držanje na veji – vrtnarije jih prodajajo preprosto prilepljene na suhe vejice. Aerofiti so skoraj kot kaktusi, saj v svojem tkivu skladišcijo vodo in so zelo varcni pri njeni uporabi, za razliko od kaktusov pa imajo liste in vodo sprejemajo skozi liste. Aerofiti rastejo na najvišjih in najbolj izpostavljenih vejah.

Guzmania lingulata var. minor (Bromeliaceae)

Orhideje (Orchidaceae) so doma po celem svetu, kakih 14.000 tisoč razlicnih vrst jih je in skoraj vse, od tropskih eksotov do naših travniških kukavic, ogroža človek z prekomernim nabiranjem in posegi v njihovo okolje. Tiste epifitske so predvsem tropske iz vseh tropskih obmocij sveta. Veliko vrst tropskih orhidej ima pa-čebulice (npr. Miltassia, Oncidium) – nekakšne nadzemne zelene gomolje različnih oblik iz katerih izrašcajo listi in cvetovi. V pacebulicah shranjujejo vodo, zato starih pačebulic, ki so že brez listov, nikar ne odstranjujte! Nekatere, kot npr. Dendrobium imajo v enak namen odebeljena stebla. Vse pa imajo debelejše, usnjate liste, ki vodo skladišcijo in z njo tudi varčno ravnajo. Zelo pogoste so tudi debele korenine, ki lahko rastlino vraščajo na podlago ali pa rastejo kar nekam v zrak, lep primer so korenine dobro znanega rodu Phalenopsis. Te korenine so bele, ko se zmočijo pa zelo hitro postanejo zelene. Vsi vemo, da korenine srkajo vodo. Vemo tudi, da v tropih pogosto dežuje (ali pa je visoka zracna vlaga). Korenine so bele, ker so ovite v debelo plast odmrlih celic, ki korenino varujejo pred izsuševanjem – plast je na videz bele barve, ker je debela. Vendar, ko se ta plast celic zmoči se hito napolni z vodo, saj vpija vodo kot pomivalna goba – postane prezbarvna. Korenina lahko lepo počasi crpa vodo iz svojega ovoja oz. lovilnika deževnice, še nekaj casa po koncu padavin. Živi del korenine, ki se skriva pod ovojem pa je nenavaden, saj vsebuje listno zeleno barvilo – zakaj neki, boste rekli – zato ker, če je že v zraku in ne v zemlji, pa naj še opravlja fotosintezo. Zato je mokra korenina zelene barve. Zelo zelo prakticno, saj rastlina lahko opravlja fotosintezo le kadar ima vodo – takrat so pa tudi korenine mokre. Ko vode ni je pred soncem skrit oz. 'ugasnjen' tudi fotosintetski aparat v koreninah.

Kaktusovke (Cactaceae) so skupina omejena na novi svet – obe Ameriki. Epifitski kaktusi pa so iz tropskega območja Srednje in Južne Amerike. Najbolj znani so rodovi Rhipsalis, Hatiora in do neskončnosti skrižani Epiphyllum in Schlumbergera – božicni kaktus. Kaktuse si obicajno predstavljamo kot arhetipske prebivalce puščav zaradi njihove uspešnosti pri varčevanju z vodo. Kaj pocnejo v krošnjah 50 meterskih dreves? Zakaj pa ne, saj smo rekli, da epifiti trpijo pomanjkanje vode, poleg tega pa so tu varni pred vsemi kradljivci vode in ne potrebujejo bodic – ste iz božičnega kaktusa že kdaj dobili kaj več kot kakšno osamljeno ščetino?

Praproti (Pteridophyta) so že iz casa pred dinozavri prisotne povsod po našem planetu ... no na Antarktiki jih že nekaj časa ni več. Številne med njimi so epifitske, pa ne samo v tropih, na kakšen sprehodu ste gotovo videli kakšno sladko koreninico (Polypodium sp.) prerašcati kak vecji kamen ali pa kukati iz zaplate mahu na mestu, kjer iz debla starega drevesa izrašča kakšna debela veja. Tropske vrste, ki jih je lahko gojiti tudi v sobi so med drugimi gnezdovnica (Asplenium nidus), Davallia in najbolj epifitske med njimi iz rodu Platycerium – jelenovo rogovje (najpogostejša je P. bifurcatum). Gnezdovnica v košaro iz listov lovi odpadle liste in vejice z dreves, ki nato okoli njega počasi propadejo v zelo rahko in s hranili revno prst, Davallia ima podobne namene z gostim prepletom svojih rizomov, Platycerium pa tvori kar dva tipa listov – kot rogovje oblikovani listi opravljajo fotosintezo, vodoravni diskasti listi pa zadržujejo plast zemlje iz razpadlih listov in vejic dreves ob koreninah.

Poleg teh štirih skupin obstaja še ogromno drugih rastlin, ki rastejo v visečih vrtovih v krošnjah dreves. Na gosto poseljenih vejah se lahko tvori celo do 30 cm debela plast prsti, ki nastane z razpadanjem rastlinskih delov in morebitnim dodatkom hranil, ki so posledica kakšne drevesne živali, ki je nujno morala opraviti potrebo.

NA DELO!

Torej, lotimo se epifitskega debla: zberemo vse odcvetele in na oknih pozabljene vrieseje, ki se jim že sušijo robovi listov, morda si omilimo kakšen Phalenopsis iz najbližjega supermarketa, morda staknemo kakšno praprot v lokalni cvetličarni in se usmilimo božičnega kaktusa, ki že predolgo trpi v tistem groznem okrasnem lončku, pozabljen po novoletnih praznikih. Kot vidite rastlin ni potrebno zbirati dolga leta in iskati po specializiranih trgovinah – dovolj so že rastline, ki jih imamo na dosegu roke.

Preštejemo rastline in se odločimo o velikosti osnove – veje – ki jo potebujemo. Upoštevajte, da bo rastline potrebno zalivati in pršiti ter da potrebujejo čim več naravne svetlobe (npr. ob oknu na južni strani. Prepih poleti ne škodi, pozimi pa okna raje ne odpirajte). Potebujete torej neko podlago za vejo, kamor se bo odtekala odvečna voda, to je lahko večji podstavek za rože ali pokrov 25 kg posode barve, ali kos polivinila ali kaj drugega. Za pršenje bo zadostovala že zelo dobro oprana pršilka kakšnega čistila ali pa namenska pršilka za rože. Pršimo vsak dan ali vsaj vsak soncen dan. Sedaj pa osnova. Najbolje je počakati na čas obrezovanja (sadnega) drevja – morda bo primerna veja iz vašega ali sosedovega vrta, če pa živite v mestu je gotovo kje blizu kako parkovno drevo, ki mu bodo prikrajšali krošnjo. V vsakem primeru iščete vejo, ki je (ne glede na velikost) v spodnjem delu debela kot vaša nadlaht, njeni najtanjši deli pa ne smejo biti tanjši kot vaš palec. Po potrebi uporabite več vej ali iz več vej sestavite (zrežete in privijačite) vejo primerne oblike.

Vejo sedaj fiksirajte ali v obteženo posodo na tla ali obesite na vrvicah ali okrasnih verigah pod strop. Lahko naredite tudi amostoječe deblo. Ko veja stabilno stoji ali visi ste pripravljeni saditi. Ocenite koliko zemlje potrebujete in jo pripravite iz ½ šote, ¼ listovke (ali humusa), ¼ lubja. Mešanico navlažite – toliko, da s prsti čutite vlago, vendar se vam ne lepi na roke. Naredite načrt kam na vaši veji boste postavili posamezno rastlino. Upoštevajte potrebe po svetlobi in vlagi. Rastline s pisanimi listi prenesejo več sence, aerofiti morajo imeti bolj suho rastlišče, večje rastline sodijo nižje in na debelejše veje, manjše rastline gredo višje in na tanjše veje. Skupaj sadite podobno velike rastline, ki rastejo s podobno hitrostjo. Pripravite škarje in stare ženske najlonske nogavice (najlonke). Iz nogavic boste naredili vrečke v katere boste sadili rože – nogavice prepuščajo zrak in vodo, ne razpadejo, so raztegljive in, če nimajo lukenj, preprečujejo da bi zemlja popadala na tla. To je tudi zelo inovativen način recikliranja! Potrebujete še klešče (kombinirke) in vrtnarsko žico – najbolje ovito v papir, da vam ne poreže prstov in najbolje, da je papir rjav ali siv – skratka neopazen. Vsako rastlino posebaj vzemite iz lončka, odstranite nekaj stare zemlje, naredite primerno veliko vrečko iz kosa najlonke (na enem koncu naredite vozelj, raztegnjena vrecka naj je vsaj tako velika kot je bil lonček), in vanjo posadite rastlino v svežo zemljo, vrhnji del vrečke po potrebi zavežete kar z robovi same vrečke, tako da se zemlja ne stresa ven. Vrečko v kateri je rastlina čim tesneje stisnite ob vejo, lahko jo tudi oblikujete, da se veji bolje prilega, a počnite vse dovolj nežno, da ne poškodujete korenin rastline. Vrečko pritrdite na vejo s pomočjo vrtnarske žice – uporabite le toliko žice, da je rastlina dobro pritrjena, saj tako izgleda bolje kot popoln preplet žice. Žico tesno zategnete s pomočjo klešč. Zelo dobri za pritrjevanje vrečk so tudi debeli trakovi najlonk, vendar relativno hitro propadejo, vaše rastline pa lahko tako padejo dol. Postopek ponovite z naslednjo rastlino. Delajte eno po eno. Aerofite lahko na vejo privežete kar neposredno.

Aerofit: Tillandsia

Ko končate lahko vrečke skrijete in izdelate bolj 'naraven' videz tako, da okoli vrečk z minimalno količino žice pritrdite blazinice mahov, ki obraščajo razne kamnite ali lesene površine (npr. škarpe, debla dreves). Na koncu vaše epifitsko deblo nujno poškropite.

Gnojite lahko od pomladi do jeseni in sicer z tekočim gnojilom za kaktuse ali orhideje – v osnovi so razmerja hranil pri obeh bolj ali manj enaka. Po navodilih na embalaži gnojila pripravite koncentracijo gnojila v pršilko in pršite po celotnem deblu – po rastlinah in njihovih vrečkah. Bolj naravno gnojilo izdelate doma, tako da listovko za 24 ur namočite v mlačno vodo, s katero nato zalijete rastline. Gnoj, kurjevka ipd. ne pridejo v poštev, ker vsebujejo bistveno preveč dušika in so za epifite strupeni. V principu vzemite glede gnojenja v račun, da so epifiti zelo skromne rastline. Bromelijevke so tako na primer popolnoma zadovoljne, če jim v vrček pade kak odpadel list - na leto!

V kolikor se odločite za kako epifitsko mesojedo rastlino (Utricularia spp., Nepenthes spp.): NE SMETE GNOJITI MESOJEDIH rastlin!

Epifite zalivajte z obilnim pršenjem z deževnico vsak dan ali vsaj vsak soncen dan. V rastlinjaku je praktčno postaviti kar sistem za avtomatsko pršenje (potrebujete: zalogovnik vode, crpalka, timer, razpršilne šobe in cevi ter malo praktičnega znanja).

Vaše rastline bodo zaživele popolnoma novo življenje in gotovo vam bodo trud hvaležno poplačale z obilnim cvetenjem.

Morda pa vas epifiti dovolj navdušijo, da pri vas počasi zraste lepa zbirka teh nenavadnih rastlin ... a to je že nova zgodba.

Včasih imamo na voljo kakšno zanimivo epifitsko vrsto - pobrskajete med raritetami.

Zlata ribica (Columnea gloriosa, Gesneriaceae)

Nazaj na vrh / Back to top

Domov / Home